Družbena odgovornost: Axonlab od leta 2024 podpira bolnišnico Namutumba Community Hospital v Ugandi

Intervju z Jobom Zilabo, soustanoviteljem bolnišnice Namutumba Community Hospital v Ugandi

Axonlab (A): Job, opišite nam svojo življenjsko pot. Prihajate iz Ugande, živite in delate v Švici, v svoji domovini Ugandi pa ste ustanovili bolnišnico. Nas lahko popeljete na potovanje, ki ste ga opravili v zadnjih letih? Kateri so bili najpomembnejši mejniki?

Job Zilaba (JZ): Pot do ustanovitve bolnišnice Namutumba Community Hospital (NCH) se je začela pred nekaj leti, ko sem v okrožju Namutumba delal kot socialni delavec. Na tem položaju sem bil v tesnem stiku z ljudstvom, zlasti z ženskami in otroki, ukvarjal pa sem se z vprašanji zdravstva in izobraževanja. Najbolj pereč izziv je bila umrljivost mater – matere so umirale ob porodih, ker v celotnem okrožju z več kot 200.000 prebivalci ni bilo delujoče bolnišnice. Čeprav smo vladi predložili predloge za gradnjo bolnišnice, zamisel ni bila nikoli uresničena.

Neko popoldne so se pri materi, ki je obiskala naš urad, začeli porodni popadki. Organizirali smo prevoz in jo odpeljali v 40 kilometrov oddaljeno bolnišnico v Igangi. Med vožnjo je izkušena mama, ki nas je spremljala, ugotovila, da je otrok v napačnem položaju za porod. Edina rešitev je bil kirurški poseg. Oddaljenost od bolnišnice in pomanjkanje takojšnje oskrbe sta jasno pokazala, da v naši občini nujno potrebujemo bolnišnico. V tem trenutku sem dobil zamisel za Namutumba Community Hospital.

Ko sem svoji mami, ki je sama doživela podobno porodno situacijo, povedal o svoji viziji, je takoj darovala 5000 evrov za nakup zemljišča za bolnišnico. Skupnost je prispevala pesek in opeko, jaz pa sem svojo plačo namenil za nakup cementa. Možnost zaposlitve je mnoge člane občine motivirala, da so se prostovoljno vključili v izvedbo tega projekta.

Leta 2010 sem se preselil k svoji ženi v Švico. Kljub strahu, da bo moj odhod iz Ugande projekt ustavil, sem ostal zvest svoji viziji. Upal sem, da bom v Švici našel delo in da bom na ta način lahko iz tujine podpiral našo skupnost. Po tem, ko sem brez uspeha napisal 450 prošenj za zaposlitev, sem skoraj obupal. A potem mi je bolnišnica Inselspital Bern ponudila delovno mesto zdravstvenega negovalca na oddelku za intenzivno nego. To delovno mesto je bilo prelomnica, saj mi je omogočilo, da sem svoj dohodek vložil v bolnišnični projekt v domovini.

Vendar pa pot ni bila lahka. Za projekt sem porabil celotne mesečne zaslužke, najemal kredite, organiziral kampanje za množično financiranje in v svojem osebnem omrežju iskal sponzorje. Medtem ko so mnogi moje sanje označili za nemogoče, sem ostal zvest svojemu prepričanju, da se bodo nekoč uresničile.

Velik preboj je prišel, ko sem organiziral ugandsko večerjo in na druženje povabil sodelavce. Ob tej priložnosti sem prejel prvo pomembno donacijo. Prof. Stephan Jakob, direktor klinike, v kateri sem delal, je osebno podaril 40 postelj in pozneje prek bolnišnice Inselspital koordiniral nadaljnje donacije. S temi sredstvi smo bolnišnico lahko opremili z laboratorijem, operacijsko dvorano in nazadnje še z ambulantama. Zahvaljujoč tej podpori je bila poleti 2021 uradno odprta bolnišnica Namutumba Community Hospital, ki je že prvi dan sprejela več kot 1000 bolnikov.

Danes v bolnišnico ne prihajajo le ljudje iz okrožja Namutumba, ampak tudi iz sosednjih. Število smrtnih primerov med materami smo drastično zmanjšali, tako da smo jim omogočili dostop do bližnje zdravstvene ustanove, ki je odprta 24 ur na dan in predstavlja alternativo negotovim porodom na domu.

Bolnišnica je imela tudi pozitiven gospodarski vpliv na občino. Posredno je ustvarila več kot 1000 delovnih mest – za prevoznike z motornimi kolesi, prodajalce hrane, gradbenike in priložnostne delavce ter kmete.

Pred kratkim smo zahvaljujoč velikodušni podpori podjetja Axonlab za naš oddelek za novorojenčke dobili inkubatorje in grelne svetilke. Vendar pa obstajajo tudi drugi izzivi. Naš kirurški oddelek ima trenutno na voljo samo en operacijski blok, v katerem izvajamo vse posege. Če je glavna dvorana zasedena, smo prisiljeni zagotoviti začasne rešitve, kar povzroča veliko neprijetnosti tako za bolnike kot za osebje.

Zato si bolnišnica NCH prizadeva pridobiti finančno podporo za izgradnjo štirih dodatnih operacijskih dvoran s sobami za prebujanje. Ta razširitev nam bo omogočila, da zadovoljimo naraščajoče potrebe po kirurških storitvah, zlasti po ortopedskih posegih, ki se povečujejo zaradi prometnih nesreč.

Naša pot še zdaleč ni zaključena, vendar nam napredek, ki smo ga dosegli doslej, daje upanje za prihodnost.

 

A: Koliko postelj je v bolnišnici Namutumba Community Hospital?
JZ: Bolnišnica Namutumba Community Hospital ima skupno 45 postelj, ki so razporejene po več oddelkih, npr. urgentni oddelek, otroški oddelek, oddelek za ženske in moške ter porodni oddelek.

Ponujamo tudi ambulantne storitve, kot so zobozdravstvene storitve, radiologija in ostale ambulantne storitve.

 

A: Koliko zdravnikov, medicinskih sester in administrativnih delavcev je zaposlenih v njej?
JZ: V bolnišnici je zaposlena ekipa dvajsetih zdravstvenih delavcev ter sedmih administrativnih in sedmih pomožnih delavcev.

A: Je enostavno najti nove sodelavce?
JZ: Kvalificirane in izkušene delavce je v Ugandi sorazmerno enostavno najti, vendar jih je treba dobro plačati. V bolnišnici Namutumba Community Hospital imamo omejena finančna sredstva, zato lahko le v omejenem obsegu zaposlujemo visoko usposobljeno osebje, ki ga potrebujemo.

Trenutno nujno potrebujemo ginekologa in pediatra za polni delovni čas, vendar si zaradi proračunskih omejitev lahko privoščimo le zaposlitev obeh za polovični delovni čas – le pol dneva, dvakrat na teden. Na žalost prihodki iz prispevkov bolnikov in redkih donacij, ki jih prejemamo iz Švice, ne zadostujejo za delovanje bolnišnice na želeni ravni.

 

A: Kakšni so največji vsakodnevni izzivi bolnišnice?
JZ: Med številnimi izzivi, s katerimi se srečujemo v bolnišnici NCH, je eden največjih težavno finančno stanje. Glede na podeželsko lego občine, kjer večina prebivalcev živi od samooskrbnega kmetijstva, ima prebivalstvo na voljo zelo malo denarja za zdravstveno varstvo. Približno 80 % naših bolnikov pride v bolnišnico v zelo slabem stanju. Na srečo nam pogosto uspe stabilizirati njihovo zdravstveno stanje, vendar mnogi storitev ne zmorejo plačati.

To bolnišnici povzroča finančne težave, na primer pri nabavi zdravil in laboratorijskih reagentov, pri izplačevanju plač osebja in pri kritju stroškov za vodo in elektriko. Poleg tega 99 % naših bolnikov nima zdravstvenega zavarovanja. Da bi to spremenili, je vodstvo bolnišnice v zaključni fazi razvoja skupinskega zavarovanja z nazivom LIP, ki ga je navdihnilo naše vodilo »Life is Passionate« (Življenje je strastno; op. prev.).

 

A: Kako pogosto obiščete bolnišnico? Kakšne so vaše naloge, ko ste tam?
JZ: V Ugando letim trikrat na leto. Poleg rednih spletnih sestankov je nujno tudi, da se na kraju pogovarjamo z upravnim odborom, sodelavci in bolniki. Tako sem na tekočem z izzivi in težavami, s katerimi se soočajo sodelavci in bolniki. Poleg tega mi veliko pomenijo spodbude in zamisli naših sodelavcev in bolnikov. 

 

A: Že več let delate kot negovalec na Univerzitetni kliniki za intenzivno medicino v Bernu. Ali lahko svoje izkušnje z zdravstvenega področja v Švici uporabite v bolnišnici Namutumba Community Hospital?
JZ: Okolja in dela na oddelku za intenzivno nego v Bernu ni mogoče primerjati z delom v NCH. Zlasti kakovost naložb v infrastrukturo, kadre in medicinsko opremo je na mojem delovnem mestu v Švici na ravni, ki je celotna Uganda s svojimi več kot 40 milijoni prebivalcev še ni dosegla.

V bolnišnici Namutumba Community Hospital poleg medicinske oskrbe, ki jo zagotavlja osebje na oddelkih, v oskrbo vključujejo tudi sorodnike bolnikov. To je način, ki ga na oddelku za intenzivno nego v Bernu ne poznajo, saj vse vidike nege – od zdravljenja do higiene bolnikov – izvaja izključno medicinsko osebje.

 

A: Bolnišnico Namutumba Community Hospital ste odprli poleti leta 2021. Kako je v bolnišnici zdaj, tri leta po odprtju? Kakšne cilje ste si zastavili ob odprtju in kje ste danes v primerjavi s temi cilji?
JZ: Ko smo leta 2021 odprli bolnišnico, smo se osredotočili le na okrožje Namutumba. Vendar nas preseneča naraščajoče število bolnikov iz sosednjih okrožij, kar govori v prid kakovosti oskrbe in storitev naših sodelavcev.

Naš prvotni cilj je bil osredotočiti se na zdravje mater in otrok, malarijo in pogoste nalezljive bolezni. V zadnjih treh letih pa smo naleteli na širši spekter zdravstvenih težav, med katerimi so sladkorna bolezen, ortopedske težave in potrebe po izvajanju radioloških storitev. Naš prvotni cilj, da pomagamo zlasti materam s težavami pri porodu (npr. carski rez) in otrokom, se vedno bolj razvija v smeri izvajanja preostale medicinske oskrbe. Tudi vidik ponudbe naših storitev zunaj okrožja Namutumba postaja vse pomembnejši. 

 

A: Kaj je bilo za vas najlepše ali najbolj izjemno doživetje v zadnjih treh letih od odprtja bolnišnice?
JZ: Dve izkušnji sta se zgodili istočasno.
V bolnišnico sta bila hkrati sprejeta dva bolnika: porodnica in težko bolan otrok, ki je nujno potreboval transfuzijo krvi. Otrok je bil komaj še živ. Štiri ure pozneje je otrok potreboval hrano, na porodnem oddelku pa so materi ravno pokazali, kako naj doji novorojenčka.

Bil sem tako prevzet, da sem glasno vzkliknil: »Končno deluje!« V tem trenutku sem spoznal, da se je v zadnjih letih res splačalo tako intenzivno boriti za ta projekt. Nekaj let prej si ne bi mogel niti predstavljati, da bom rešil ta tri življenja: mater, njenega novorojenčka in otroka, ki je potreboval transfuzijo.

 

A: Kako usklajujete dva svetova, v katerih delujete? Predstavljam si, da je vsakdanjik v švicarski univerzitetni bolnišnici popolnoma drugačen od vsakdanjika v bolnišnici Namutumba Community Hospital v Ugandi. Ali se motim in obstajajo tudi podobnosti?
JZ: Da bi premostili vrzel med tema dvema svetovoma, je pomembno razumeti kulturne razlike med državama. V Švici na primer tudi ob manjših težavah dokaj hitro najdete zdravnika.

V drugem svetu, v Ugandi, je ravno obratno. Ljudje pogosto čakajo, da se njihovo stanje poslabša ali postane kritično, preden poiščejo zdravnika ali bolnišnico. Ljudje niso navajeni, da vnaprej načrtujejo ali se dogovarjajo za termine – bolniki običajno pridejo in pričakujejo takojšnjo oskrbo.

Druga razlika zadeva stroške zdravljenja. V Švici obstajajo zdravstvena zavarovanja, ki krijejo stroške zdravljenja v bolnišnici. V nasprotju s tem so v Ugandi za plačilo računov odgovorne družine. Če si družina ne more privoščiti zdravljenja v NCH, račun pride k meni, da odobrim, da bolnišnica krije stroške zdravljenja.  

 

A: Kakšne so vaše želje glede prihodnosti bolnišnice Namutumba Community Hospital?
JZ: Želim si, da bi bolnišnica NCH prejela več finančnih sredstev in boljšo opremo, da bi revne lahko zdravili na intenzivni negi. Trenutno je intenzivna nega v Ugandi dostopna le redkim srečnežem, ki si jo lahko privoščijo. Bolnišnica NCH se nahaja v osrčju vzhodne Ugande in služi kot odskočna deska za bolnike, ki potujejo v Kampalo, da bi obiskali specialiste. Če bomo dobro opremljeni, bomo lahko v bolnišnico NCH privabili tako bolnike kot specialiste in s tem zmanjšali potrebo po tako dolgih potovanjih.

Zaradi lokacije in omejene medicinske opreme, ki jo že imamo, so študenti različnih ustanov izrazili željo, da bi prostovoljno delali v naši kliniki. Želijo si namreč pridobiti izkušnje z medicinskimi napravami, ki niso na voljo v naših izobraževalnih ustanovah. To odpira možnost, da bi v prihodnosti zgradili lastno izobraževalno središče, ki bi služilo tudi kot središče za raziskave, imeli pa bi tudi večje laboratorijske prostore.

 

 

Izvedite več o bolnišnici Namutumba Community Hospital: www.nch.ug